V petek 27.5.201 ob cca 04:20 smo se vrnili s Poljske.
Obiskali smo : – Hlubočky-Mariánské Údolí (Olomouc), MORA MORAVIA, s.r.o., ogled tovarne
– KRAKOW, drugo največje mesto Poljske, 500 let sedež kraljestva
– WIELICZKA, rudnik soli
– ZAKOPANE, najljubše in najbolj obiskano gorsko letovišče
1. DAN (24. oz. 25.5.2016)
V noči s torka na sredo, 24./25.5.2016 ob 11:30, smo se zbrali pred AP Velenje. Ker nas je bilo tokrat več, smo napolnili 2 avtobusa (busa). Sledila je nočna vožnja preko slovenske in avstrijske Štajerske, mimo Graza in Dunaja, naprej na sever, mimo Brna (Češka), v smeri SV, do mesta Hlubočky-Mariánské Údolí (SV od Olomouca). Parkiramo na parkingu tovarne Mora Moravia s.r.o., ki je od leta 2005 v sestavi poslovnega sistema GORENJE. Direktor nam je najprej na kratko predstavil zgodovinski razvoj tovarne in zavrtel promocijski film. Začetki tovarne segajo v leto 1825, ko je Josef Zvěřina začel z metalurško proizvodnjo. Kasneje se je obrat priključil Železarni v mestu Vitkovice, ki je bila pod upravo znane dinastije Rotschild. Čeprav je metalurška proizvodnja še dolgo prevladovala, se je že leta 1861 začela tudi proizvodnja peči, nekoliko kasneje (1873) pa so izdelali tudi prvi šivalni stroj. Leta 1902, ko so patentirali peč Meteor, se je proizvodnja peči močno povečala (v prvih 30.letih 20.stoletja so prodali že 1 milion teh peči). Od leta 1919 tovarna uporablja ime MORA. Ko leta 2005 tovarno odkupi Gorenje se proizvodnja usmeri predvsem na štedilnike 500 in kuhinjske nape. V nadaljevanju obiska smo si ogledali še nekatere dele proizvodnje v surovinskem obratu, emajlirnici, montaži štedilnikov ter obisk zaključili s toplo malico v njihovi jedilnici.
Ob 11:00 smo že sedeli na svojih sedežih in nadaljevali potovanje v smeri Ostrave in naprej proti Češko-Poljski meji, v smeri SV, do mesta Gliwice, kjer smo z avtoceste A1, zavili na A4, ter nadaljevali proti vzhodu, mimo Katowic. Po nekaj vmesnih postankih smo ob 13:00 z A4 že zagledali tablo KRAKOW in se z avtoceste usmerili proti središču mesta. Gost promet in stanje pred rdečimi semaforji so nam dobre pol ure omogočali ogled mestne arhitekture, lokalov, reklamnih napisov in drugih značilnost ¾ mil. mesta. Voznik in mlada voznica, sta parkirala busa na parkingu tik ob reki Visli, kjer reka močno zavije. Do vzpetine WAWEL, na katerem stojita istoimenska Kraljeva palača in Kraljeva katedrala ( Bazilika Sv. Stanislava in Venčeslava), je le 10 minut hoje. Vreme je bilo lepo zato nas, tudi nekoliko daljše čakanje na vstop v palačo, ni hudo motilo.
Grad je dal zgraditi kralj Kazimir (Casimir) III. Veliki, ki je vladal od leta 1333 do 1370. Ogledali smo si nekaj grajskih soban z zakladnico in kronami, žezli, orožarno z imenitno ohranjenim orožjem in oklepi, stilno pohištvo in porcelan, dragocene slike in nekatere druge zaklade kulturne dediščine. Ves čas so nas budno spremljale oči čuvajev zakladnice saj je fotografiranje strogo prepovedano. Žal nismo imeli dovolj časa, da bi si ogledali vse dragocenosti, ki so na ogled v tem gradu. Tudi v Kraljevi katedrali, kjer smo nadaljevali z ogledi, je bilo mogoče priti do fotke le s kršitvijo prepovedi. Katedarla je sedež poljske nadškofije v kateri je živel kardinal in kasnejši papež Janez Pavel II. Ogledali smo si grobnico kjer so pokopani kralji in nekateri drugi pomembni Poljaki. Skozi enega izmed prostorov v katedrali smo se nato povzpeli na Sigismundov zvonik, kjer že od leta 1520 kraljuje ogromen Zvon želja. Bojda je največji zvon na svetu, ki se ga premika ročno, za kar je potrebnih več ljudi. Zvoni samo ob največjih praznikih. Ne vem pa ali je res, da se ga sliši 50km daleč. Z zvonika je lep razgled na mesto.
Z griča Wawel smo se nato sprehodili še do starega mestnega trga (Rynek Glowny), kjer stoji znamenita stavba Suknenice iz 16. stoletja. V njej je še vedno tržnica. Pred hotelom RENESANS smo si najprej privoščili vrček piva Žywiec in opazovali množico, ki je pred spomenikom pesniku Adamu Mickiewiczu neutrudno fotkala in selfala da se je kmalu pooblačilo. Kasneje smo si nameravali ogledati še znamenito Marijino cerkev, eno najbolj znanih Poljskih cerkva z velikim, iz lipovega lesa izrezljanim, krilnim oltarjem, ki stoji v SV delu tega trga, v neposredni bližini. Žal pa nam je dež nenadoma prekrižal račune. Senčnik pod katerim smo sedeli je postal premajhen in umaknili smo se za šank. Še en vrček, da je dež ponehal in smo se okoli 18:30 odpravili do naših busov, ki so nas čakali na parkirišču ob reki Visli.
Ob 19:30 smo se že bližali destinaciji drugega dne, to je mestu Wieliczka oziroma hotelu SORAY, ki stoji SZ od tega mesta. Ob 19:40 smo na desni zagledali lepo, sorazmerno novo zgradbo hotela SORAY. Le še trikrat T, to je TUŠ, TOPLA večerja in TOPLA postelja so bili potrebni in zadostni pogoj za izbris učinkov neprespane noči.
2. DAN in 3 DAN (26./27.5.2016)
Po obilnem zgodnjem zajtrku smo se ob 7:10 že odpeljali do znamenitega rudnika soli WIELICZKA, le nekaj minut vožnje od hotela. Bili smo med prvimi obiskovalci rudnika tega dne. Rudnik soli Wieliczka, je UNESCO leta 1978 vpisal na svojo listo svetovne dediščine v Evropi. Wieliczka je bila v rimskem času znana pod imenom Magnum Sal (Velika sol), na poljskem pa Wielika Sol. Pod tem imenom se kraj tudi prvič omenja v posebnem poročilu papeževega legata Gillesa okrog leta 1124. Mesto je leta 1290 uradno ustanovil poljski vojvoda in kasnejši kralj Premislav II. Poljski kot naselje rudarjev. Vsako leto ga obišče več kot milijon turistov iz vsega sveta. Rudarji so kameno sol v enem od najstarejših rudnikov kopali od začetka 13. stoletja pa vse do leta 2007. Iz zgodovinskih virov je tudi znano, da so za rudarje in zaposlene v rudniku posebej skrbeli že od samega začetka. Tako je leta 1289 vojvoda Kazimir III. Veliki (Kazimierz III. Wielki) naročil zgraditi rudniško bolnišnico oz. zdravilišče za pomoč žrtvam nesreč, v njej pa so izvajali preproste kirurške posege. Zdravilišče je nudilo pomoč tudi vdovam ter sirotam ponesrečenih rudarjev. S svojimi devetimi nadstropji doseže globino 327 metrov in vsebuje okrog 300 km rudniških rovov. Turistom je na ogled le okrog 3,5 km najbolj atraktivnih predelov in veličastnih dvoran. Takoj ko smo ob cca 7:45 vstopili smo se spustili po 378 stopnicah v globino 67 metrov. Od začetka so prikazani nadvse zanimivi rudniški hodniki, kapelice, oltarji, skulpture in slano jezero. Pot se vije po hodnikih in stopnicah skozi prečudovite dvorane do globine 138 metrov. Hodniki in skulpture v prvem delu prikazujejo najstarejše predele rudnika s prvotnimi podpornimi stebri in načinom dela in rudarskega življenja v zgodnjem času. Tako lahko obiskovalec izve, da so v rudniku v pomoč pri delu uporabljali konje, za katere so skrbeli v podzemnih hlevih. Konji so dejansko v rudniku živeli do konca svojega življenja, saj bi bilo njihovo vsakodnevno spuščanje v rudniške hodnike prevelik logističen podvig in preveč stresno. Mnogi konji so tako večino svojega življenja živeli le ob skromni razsvetljavi podzemnih rudniških luči. V nadaljevanju obiskovalcu prikažejo mnoge načine starodavnega pridobivanja kamene soli vse do 20. stoletja.
Prava paša za oči so mnoge skulpture in največja podzemna cerkev sv. Kinge (Święta Kinga), zavetnice Poljakov, ki je v celoti izdelana iz kamene soli ter se nahaja na globini 101 metrov. V omenjeni sobani sv. Kinge se večkrat odvijajo koncerti ali drugi kulturni dogodki, saj je opremljena s stoli, ekskluzivni sedeži pa so na balkonu dvorane. Sicer so vse sobane (tudi manjše) in poti v rudniku okrašene z mnogimi liki in skulpturami iz kamene soli, med katerimi so nadvse zanimivi prekrasni lestenci. Kamena sol je v naravi sive barve v različnih odtenkih (tudi sivo-rdeče) in spominja na pološčeni granit. Mnogi obiskovalci rudnika so tako precej presenečeni saj pričakujejo beli ali kristalni videz. Od leta 1999 je v kapeli tudi kip Janeza Pavla II. Znamenite in nadvse navdušujoče so tudi ostale podzemne dvorane kot npr. dvorana Nikolaja Kopernika, kapela sv. Antona in dvorana kralja Kazimirja III. Velikega. Med najstarejšimi je prav kapela sv. Antona (Kaplica sw. Antoniego) iz leta 1698, ki je narejena v baročnem slogu. Sestavljajo jo prezbiterij, ladja in veža, zaradi pomanjkanja prostora pa ji manjka prižnica. Lahko bi naštevali še veliko več zanimivosti a si o tem lahko preberete veliko več na internetu in literaturi. Nujno pa naj omenim še prekrasno restavracijo, kjer smo se lahko odžejali ter čisto stranišče, da smo lahko, olajšani, povsem mirno pričakali, sicer tesno a dovolj hitro dvigalo, ki nas je dvignilo na površje.
Ob 11:21 smo bili ponovno na cesti in opazovali miličnika, ki je stal sredi prehoda za pešce in usmerjal promet, ki se je vedno bolj gostil. Naš naslednji cilj: ZAKOPANE. To je skrajni jug Poljske. Priljubljeno gorsko letovišče ob vznožju Visokih Tater. Poleg ogleda skakalnic smo imeli predviden tudi vzpon z gondolo oziroma sedežnico na 2.000 oz.1500 m. Najprej smo se bali, da bo naše plane onemogočila slaba vidljivost v visokogorju, kasneje, ko so postajali zastoji bolj pogosti, pa nam je že bilo jasno, da vzpona v visokogorje ne bo. Ob 15:01 smo se ustavili pred rdečim semaforjem. Za semaforjem je stal most. Očitni razlog ozkega grla, ki ne zmore požirati povečanega prometa na praznični dan. Do skakalnic je bilo le še 15 minut vožnje. Za fotkanje in tržnico je bilo le 30 minut časa, da nismo zamudili na pozno kosilo oziroma zgodnjo večerjo, ki je bila dogovorjena ob 16:00 v lepi krčmi (karczma), ki je v središču mesta Zakopani ob glavni trgovski ulici Krupówki. Po obilnem kosilu oz. večerji nam je ostalo še dobro uro časa za nakupe.
Ob 18:17 smo že začeli zapuščali Zakopane. Nebo se je razjasnilo, sonce pa, kot da se nam reži v obraz, ker že zapuščamo to gorsko idilo. Sedaj se kot v pozdrav odprejo vršaci, ki smo jih sicer imeli v planu ogledati nekoliko bliže, pa nam to ni uspelo. Nič zato. Pogled je bil sedaj v večernem soncu še lepši. Tudi arhitektura več nadstropnih hiš z ošiljenimi strehami, ki so naglo bežale mimo nas so se prav lepo lesketale na večernem soncu. Značilne hiše tega kraja so postajale vedno redkejše, valovita zelena polja vse gostejša, v daljavi za nami pa Velike Tatre vse manjše. Domov smo se vračali preko Slovaške, mimo Bratislave in naprej mimo Dunaja in Graza po isti poti nazaj v Velenje. Na AP Velenje smo prispeli 27.5.2016 ob 4:20.
HVALA VSEM, KI STE SE UDELEŽILI TEGA ČUDOVITEGA IZLETA.
Silva
Tekst in slike M.Š.