Vroči junijski dnevi so nas malo skrbeli, še zlasti napovedane opoldanske nevihte. A, nič od tega! Res imamo srečo, so bile pogosto izgovorjene besede in to na petek, trinajstega, ob polni luni in na začetku nogometne evforije. Gorenjski planinci se ne dajo. Število se je ustalilo na okoli petdeset, kar je sprejemljiva številka za vsaj tri vodnike, ki so vedno prisotni, da varno vodijo in pokažejo še kakšen manj znan del naše deželice pod Alpami. Pot smo pričeli na Javorniškem Rovtu in že na samem začetku občudovali smaragdno jezerce, ki ga napaja potok Javornik, ki smo mu sledili kar nekaj časa. Na planini Seča smo se pridružili poti, ki vodi iz Stola proti Golici. Letošnja pomlad je pohitela in v dolini že zdavnaj ni več narcis. Za nas je še bilo nekaj paše za oči, saj so se narcisam pridružili še encijani, pogačice in drugo planinsko cvetje. Lep del poti je bil prava panoramska pot z razgledi proti Triglavu, Zgornje Savski dolini, nazaj proti Stolu in tudi preko meje. Naša Struška je bila prelepa !

Na Belski planine, kjer je za pašo še prezgodaj, smo se okrepčali in jo nato počasi mahnili proti dolini. Da smo preverili našo opremo, je poskrbela rahla, kratkotrajna ploha. Dobro so opremljeni ti naši planinci, upoštevajo pravila hoje in tudi zapojejo, saj pesem kar sama privre na dan ob pogledih na okoliške vrhove in doline pod nami. Srečno smo se vrnili na Javorniški Rovt in se tam okrepčali v domu na Pristavi. » Slovenci smo posebni zaradi lepot, ki jih ne prešteješ, ne moreš si jih ogledati v enem življenju, ker jih je preveč. Živimo sredi bogastva, pa ga ne vidimo. Drugi s prstom kažejo na naše lepote, mi pa gledamo stran k sosedom..« je pred kratkim zapisal naš popotnik in fotograf Janez Medvešek, ki je bil pod Struško nekaj dni pred nami.

Ko uživajo udeleženci takih pohodov, smo z njimi veseli tudi vodniki. In naj bo še velikokrat tako!

 

Magda Žist