Iz Planice smo se podali po levi strani planiških skakalnic, ki so v gradnji za rekordom. Obšli smo gradbeno dejavnost in se napotili po poti, kjer so včasih hodili stražniki-graničarji. Pot se je vpenjala v okljukih levo in desno. Bilo jih je ogromno. Samo do vrha. Naleteli smo na opast od po žledi lanskega leta, ki pa smo se morali pregibati gor in dol. Skratka bilo je nekaj gimnastike kot lansko leto na Ciprniku. Še vedno smo bili v senci. Če gledaš v sonce, nikoli ne vidiš sence. Ko pa prispemo do Vratca, prehod med Srednjo in Malo Ponco smo zagledali prvo markacijo. Do sem smo hodili po brezpotju, kar pomeni bolj zahtevna pot. Vratca so na1844 mnv med Slovenijo in Italijo. Sestopili smo mimo bivaka Capanna Ponza1657mnv, kjer smo se ob bližnjem potočku okrepili in osvežili z gorsko vodo. Nadaljevali smo do razgledne točke,kjer je bil najlepši razgled na Mangart in Belopeška jezera. Prispeli smo do koče Luigi Zacchi 1383mnv. Od pa smo še imeli spust po Belopeških jezer na 929mnv. V vsakem jezeru je voda.

Pa še nekaj;

Zakaj ovčje steze. Mi nismo videli nobene ovce. Nekaj let nazaj, ko je bila ovčjereja, tudi vir preživetja se je svoje čase precej paslo Vodili so jih po desni strani skakalnic. Ker pa so bili lastniki na italijanski strani, so šle ovce čez vratca na drugo stran, kjer je bilo več paše.-Ko pa so šli iskati svoje ovce so vedno na glas govorili BI_CE_LE, da so ovce priklicali. Graničarji pa so mislili, da je kdo čez mejo zbrisal…

Še vedno en lep planinski pozdrav in za potrpljenje, ki ste ga vložili, da je naš vzpon uspel.

Planinski pozdrav MIRAN

Foto: Skaza M.