Pravijo, da so na Košuti Karavanke najlepše. Z južne strani so lepo zelene, v tem času polne živine, cvetja in seveda obiskovalcev, med katerimi smo bili tudi planinci KU Gorenje.

Kar 45 se je nas je podalo na pot, čeprav je to čas poletnih dopustov, ko se mnogi napotijo proti morju. Vsem je brez težav uspel vzpon v predvidenem času, prav tako spust in lahko smo bili zadovoljni. No, pot smo začeli v Podljubelju in se tja tudi vrnili po dobrih petih urah hoje. Sliši se morda veliko, vendar smo vajeni takih podvigov. Koča na Kofcah nas je pričakala vsa v cvetju, kot ga vidiš le malo kje. Vrhovi Košute so se občasno  zavili v meglice, ker gre za kar šest dvatisočakov, na katerih se mešata topel južni in nekoliko hladnejši severni zrak. Razgled na sosednje vrhove, ki smo jih veliko že prehodili, nas je navdajal s ponosom in veseljem, koliko lepega smo že videli in koliko poti prehodili v letih našega druženja. Ker je  bil oskrbnik na krajšem dopustu in je pozabil prenesti obvestilo o našem prihodu na tiste, ki so ga nadomeščali, se je nekoliko zapletlo s hrano, a so dobri štruklji, značilni za kočo, odtehtali tudi to. Malo več časa in potrpljenja je bilo treba, pa so se stvari uredile. Koča na Kofcah je izhodišče za vrhove na Košuti in pohajanje po drugih pašnih planinah, ki jih tukaj ne manjka. Pravi raj za malo drugačni krajši dopust.

Verjamem, da se bo kdo še vrnil!

Magda Žist

Foto. Marjan Š.