Gorenjski planinci se ne dajo. Vztrajno premagujejo planinske poti, ki so večkrat naporne, čeprav označene kot lahka pot.

Tokrat se nam je v hrib postavil TRAVNIK 1637 m visoko pogorje med Smrekovcem in Raduho.

Kar nekaj jih je potarnalo, da ni bilo tako lahko, a kaj, ko volja ob dobri družbi in lepih pogledih na okoliške vrhove premaga strmine, preskoke čez podrto drevje, snežne zaplate, kar vse smo tega dne doživeli. Pot je bila za majski dan kar malo presenetljiva.

Izbrali smo smer Ljubno oz. Primož – Travnik in se na povratku zaradi plazu morali izogniti partizanski bolnici »Celje«.

Ob omembi Ljubnega smo se spomnili flosarskega bala, flosarskega muzeja, običaja na cvetno nedeljo in bili hvaležni ljubenskim planincem, ki so nam za ta dan odprli prijazno kočo na vrhu in nas počastili s čajem.

Poleti je na planini zelo živahno, saj prihajajo mnogi nabirat borovnice, brusnice, zdravilna zelišča, na travnikih pa se pase živina.

Spomnili smo se zadnjih bojev XIV. divizije, ki je prav na teh področjih zaključila boje in se prebila na Koroško.

Dobro razpoloženi smo se vračali proti lovski koči in spustili do Rastk.

Ker je bila letošnja zima neobičajna, smo to čutili še tega dne, saj smo se na nekaj mestih morali prebijati preko podrtega drevja, ki ga domačini še niso uspeli pospraviti.

Tudi to smo premagali in morda si bomo izlet zapomnili prav zaradi takih posebnosti.

Na koncu smo že načrtovali junijski izlet po »LOŠKI POTI«.

Ko te gore zasvojijo, je ni moči, ki bi te zadržala v dolini, če ti le zdravje dopušča, da uživaš ob pogledih po naši lepi Sloveniji.

Janez Menart je zapisal: 

IN SREČA JE,

DA JE PRED MANO POT,

IN TO, DA VEM,

DA SLAST JE V TEM,

DA GREM.

Še veliko lepih poti, ker verjamem, da jih zmorete in si jih želite!

Magda Žist