Ker najava izleta ob običajnem drugem petku v mesecu zaradi dežja ni vzdržala, se nam je narava tokrat oddolžila. Lepšega dne si skoraj ni mogoče zamisliti. V jasnem jutru smo vstopili v Bistriški Vintgar, ki je tako blizu, pa so ga mnogi obiskali prvič. Kar sveže je bilo,dokler se nismo začeli vzpenjati in se tako ogreli. Vintgar je hudourniški potok, ki je v dolgi zgodovini izdolbel sotesko z mnogimi prelepimi pogledi in posebnosti. Tudi tukaj je bilo tako. Najprej sta nas na nasprotni strani potoka Bistrica pozdravili dve veliki očesi. V globinah so že v Rimskih časih kopali marmor in ga vozili v mnoge naselbine tistega časa. Pogovor na poti je ves čas preglasil deroč potok, ki se bohoti v nekaj manjših slapovih in dvajset metrskem Šumu. Jesenske barve so le še polepšale pogled proti vrhovom dreves, ki se stegujejo proti soncu s svojimi ravnimi debli. Ves čas smo lahko opazovali ostanke mlinov in žag, ki nakazujejo, da je bilo v tej soteski nekoč zelo živahno. Posebno mesto v Vintgarju je imela Maroltova jelka, ki je bila ena najdebelejših v tem delu Evrope. Žal, jo je zlomil zob časa, pomagala pa je tudi objestnost mladih, ki so si privoščili kurišče kar v njenem deblu. Po dobrih dveh urah se je potok umiril in drugi del poti je bil povsem drugačen. Vzpenjali smo se proti Trem kraljem skozi pohorske gozdove, se razveselili nekaj gob in še vedno občudovali jesenske barve, kakršne lahko naslika le narava. Prilegel se je daljši počitek in malica v hotelu, kjer so nas prijazno sprejeli in nudili dobro hrano.

Zadovoljni obrazi udeležencev, ki znajo uživati v naravi, so bili dokaz, da smo na pravi poti.

Samo želimo lahko, da bo takšnih srečanj in pohodov še veliko.

 

Magda Žist