Sabotin je izjemen hrib naravoslovnih, kulturnih in zgodovinskih zanimivosti. Tu se srečuje alpsko in sredozemsko rastlinstvo, ki kljubuje ostrim vetrom in peklenski vročini. Hodili smo tako, da smo iz avtobusa krenili po stopnicah po osimskem sporazumom. Življenje so ene same štenge. Prišli smo do vrha Sabotina 609 m, kjer so ruševine sv. Valentina iz 14.stl. To je bila tudi pohodna pot  Valentina Staniča, ki se je vračal iz Salzburga v rodni Bodrež Kanal na Soči. Bil je duhovni pastir in eden prvih pristopnikov  v slovenske vrhove. 

Z vrha se nam je odprl razgled na Benečijo, Julijske Alpe,Trnovski gozd, proti morju in Goriška Brda. Po premoru  za počitek  in za  skupinski posnetek smo se podali  po grebenu do okrepčevalnice na Sabotinu. Po poti smo ogledovali jarke, bunkerje in kaverne iz 1.sv. vojne, ki je letos 100 obletnica. Prispeli smo do okrepčevalnice Sabotin, kjer je bil daljši premor. Oskrbnik Bogdan Potokar je strokovno opisal dogajanje, slabosti in vojskovanje. Nato je še bil ogled kavern in zasebnega muzeja. Po ogledu je sledila jed na žlico, repa s fižolom in vratovino. 

Ko smo se okrepčali smo nadaljevali pot iz grebena na greben z manjšo višinsko razliko.  Ni bilo ne konca in kraja. Branko je celo rekel na kateri hrib se še moramo povzpeti. Samo so bile manjše višinske razlike. V vsakem primeru smo prišli do cilja. Čeprav je bilo nekaj oblačnosti, nekaj groženj, da bi padal dež, na srečo iz tega nič ni bilo. Marele  smo imeli zaprte. Deževati je začelo šele, ko smo se pripeljali v zastoj mimo Vrhnike proti Ljubljani. Slučajno smo bili pod streho in na suhem. Mislim, da si je vsak pri sebi doma ugasil dušo.

                                                                                                                

Planinski pozdrav Miran 

foto Petre