Vem, da imamo radi sončne zimske dneve, a nekaj prave zime smo le izkusili planinci na petkovem pohodu po dobrem delu Dobroveljske planote. Ta se razteza od našega starta v Mozirju do Vranskega in dosega višino 1077m na Tolstem vrhu. Ko smo zapuščali avtobus, so nas snežinke še rahlo božale po licih, v nadaljevanju pa so padale prave krpe, kar se je poznalo tudi na zemlji. Ko smo po dobrih treh urah prispeli v zaselek Dobrovlje, je bilo snega že dobrih deset centimetrov. Hoja po zasneženih gozdovih je bila prav romantična in na srečo ni bilo hladno. Bilo nas je 45 in kolona se je vila v tišini, da sem se večkrat ozrla, če mi sploh sledijo. V taki tišini so med vojno tod korakale partizanske enote, saj je področje Dobrovelj nudilo zavetje partizanom in skoraj ni hiše, ki ne bi dala krvnega davka. Še eno posebnost velja omeniti. Gre za pravi kraški svet, kjer so odkrili številne omembe vredne kraške jame. Danes najdemo na planoti več zapuščenih kmetij, ker so mladi odšli za boljšim kruhom v dolino, na drugi strani pa mogočne kmetije, ki ohranjajo korenine starih rodov. V Domu Štajerskega bataljona nas je pričakala malica in prijetna toplota prvega planinskega doma na planoti. Vračali smo se v smeri Letuša in po dobri uri ponovno sedli na avtobus. Že več let nismo doživeli takšne zime. Ker pa nismo »cagavci«in imamo primerno opremo, smo lahko le veseli, da smo vsi zmogli in zopet naredili nekaj za svoje zdravje.

Magda