Naši sosedje imajo tudi lepe planinske poti in gore. Podali smo se proti Hrvaškim Zagorjem. Peljemo se iz Velenja in se rahlo spogledujemo ali bo vreme in” ali manj”. Po rahlem pršenju se ustavimo v Rogatcu za nujne potrebe in kavico. Čez mejo se pripeljemo brez vsakih nevšečnosti v eni minuti. V Gornjem Jesenju se opravimo s pelerinami in dežniki. Vreme megla in pršenje. Ko gremo čez manjši zaselek, se je domačin ustrašil, da prihajajo ” Sirijci”za hec. Čez jaso, malo v strmino prispemo na makadamsko cesto, kjer smo nadaljevali do koče. Marele so bile še vedno rahlo odprte, v spremljavi megle. Po predhodnem dogovoru sta nas prijazno in prisrčno pozdravila odbornika PD Strahinjčica. Zakurila sta lončeno peč, da je bilo toplo. Malica iz nahrbtnika in suho perilo gostitelja. Ker in pa tudi je bilo vreme nerodno, mokro, spolzko smo vrh Sušec 846 m zaradi varnosti izpustili. Še vedno zahvala domačinom, da so nam ponudili toplino in zavetje. Ko smo se spuščali navzdol, smo se morali malo potruditi, ker je bil teren moker in spolzek. Hoja brez pretiravanja in hoja v navkreber,te pelje v varnost. Pa še vedno po pameti in brez hitrosti. Ko so slabe terenske razmere,ni za pretiravati. Vedno pa premagujemo ovire po svoji sposobnosti. Ko se peljemo domov, pogledamo v ozki dolini,in se sprašujemo, čemu je namenjena žična ograja. Na kraju je bilo počutje prešerno. Domov smo se pripeljali po suhem.

Lep pozdrav