Julij je čas za malo višje hribe in gore, zato smo jo mahnili proti Pokljuki in prepešačili  štiri planine: Konjščico, Uskovnico, Praprotnico in Zajamnike.

Vse so na višini od 1438 do 1280 m, kar za dobro uhojene planince ni nič posebnega.

Šli smo naproti soncu in ga na zadnji planini tudi dočakali.

Vse te planine so že od davne preteklosti služile Bohinjcem predvsem za preživetje, saj so tod pasli živino vse poletje, izdelovali sir in druge mlečne izdelke ter si tako zaslužili za osnovne potrebščine, ki jih je bilo treba kupiti v trgovini.

Najbolj nas je očarala planina Zajamniki, ki predstavlja edinstveno arhitekturo planšarskih stanov. Vzeli smo si nekaj časa za občudovanje »Triglavske ulice« in se ozirali proti Bohinjskim goram, ki so se odstirale na južni strani jezera.

Žal, so planine danes bolj skromne z živino, pašniki se zaraščajo, stani pa se spreminjajo v vikende.

Naenkrat so nas presenetili glasni vzkliki, saj so prvi srečneži našli gobe. Pokljuški gozdovi so poznani po dobrih berah za gobarje. Mi smo pobrali le tiste, ki so se nastavljale ob poti, kot da nas želijo razveseliti.

Skupina je bila na koncu kar malo utrujena, saj nas je asfaltna cesta do Jereke dodobra izdelala. Tudi to sodi zraven, v spominu pa naj ostaja tisto lepo zaradi česar smo šli na pot.

Srečno smo zaključili. Upam, da se kmalu zopet vidimo!