Smo si rekli, pa gremo. Tega dela Karavank večina ni poznala. Čeprav so bili mnogi »Gorenjčani« še na morju, se nas je poti lotilo 38.

Izhodišče je bila vas Gozd Martuljek, ki jo štejejo med najlepše na tem koncu Slovenije.

Na jugu smo občudovali Martuljkovo  skupino z mogočnim Špikom, po dobrih dveh kilometrih proti severu pa prispeli v naselje Srednji vrh, ki je pravzaprav za večino začetek poti. Tu so bili naseljeni kmetje že v času turških vpadov, ko jim je ta svet nudil gorsko zavetje.

Ob Jermanovem  potoku smo se dvigali kar dobro uro in prišli v dolino, ki se imenuje  Železnica. Nenavadno, a zanimivo.

Prvi postanek za zasluženo malico smo imeli pri lovski koči. Naprej je bila pot bolj strma, a nas je pripeljala na vrh v slabi uri.

Žal, nam je megla, ki se ni in ni mogla dvigniti nad vrhove, onemogočila pogled k sosedom na Koroško stran.

Vračali smo se po krožni poti do lovske koče in v dolino.

Naši planinci so pogumno premagali višinsko razliko preko 1000m in se vrnili do avtobusa bogatejši za nov vzpon.

Lahko smo srečni, da še zmoremo, čeprav se leta nabirajo. Znamo ceniti naše gore in vse, kar nam dajejo.

» Nikoli ne bi videl toliko lepot in zanimivih poti, če se ne bi pridružil tej skupini«, je mimogrede povedal Milan.

Prav imaš! Še se vidimo!

Magda Žist