Tretjič smo načrtovali in tokrat zmagali. Bili smo na čudoviti poti nad Pivško dolino, ki nam doslej ni bila usojena ali pa smo morali počakati na ta prelepi dan ,ko nas je sonce razvajalo in je bil pogled z našega cilja res čudovit.

Pot smo pričeli v Pivki v Parku vojaške zgodovine in sledili  oznakam krožne poti vojaške zgodovine.

Tako smo na Primožu videli utrdbe Alpskega zidu, se po uri prijetne hoje ustavili na Šilentaboru in razgledovali po Pivški dolini, proti Vremščici, Nanosu in v daljavi uzrli celo Triglav.

Na Šilentaboru je nekoč stal največji utrjen kompleks na Slovenskem . Poseljen je bil že v prazgodovini in rimski dobi, grad pa je bil sezidan v času turških vpadov, saj je to izjemna strateška točka, ki je nikoli niso osvojili.

Mimo cerkvice Sv. Martina smo se spustili v vas Narin, ki je dolgo veljala za »zaspano vas«. Danes je  lepo urejena turistična vas, ki je v jesenskem času »modra« od številnih slivovih dreves.

Čakala nas je še ura poti do Muzeja. Ves čas smo pogledovali proti koničastemu vrhu, se ustavili za malico kar na travniku, saj nas je sonce prijetno grelo in se je domača malica  prilegla.

Na koncu poti smo le z zunanje strani zrli v ogromen kompleks, ki skriva številne tanke, avione, zloglasno podmornico, policijski čoln ter več razstav ,ki prikazujejo našo vojaško zgodovino.

Veseli smo zasedli mesta v avtobusu in se polni lepih vtisov popeljali proti domu.

Zapeli smo: » da bi vedno nam tak luštno b'lo »

Hoja v družbi prijateljev planincev ,ki znajo ceniti naravo in v njej uživati, odtehta mnoge težave sodobnega časa in le želimo lahko, da bi nas bilo vedno vsaj toliko kot tega dne. Skupina je štela 31 udeležencev.

                                                                                                                  Magda Žist