Tretjič smo načrtovali in tokrat zmagali. Bili smo na
čudoviti poti nad Pivško dolino, ki nam doslej ni bila usojena ali pa smo
morali počakati na ta prelepi dan ,ko nas je sonce razvajalo in je bil pogled z
našega cilja res čudovit.
Pot smo pričeli v Pivki v Parku vojaške zgodovine in
sledili oznakam krožne poti vojaške
zgodovine.
Tako smo na Primožu videli utrdbe Alpskega zidu, se po uri
prijetne hoje ustavili na Šilentaboru in razgledovali po Pivški dolini, proti
Vremščici, Nanosu in v daljavi uzrli celo Triglav.
Na Šilentaboru je nekoč stal največji utrjen kompleks na
Slovenskem . Poseljen je bil že v prazgodovini in rimski dobi, grad pa je bil
sezidan v času turških vpadov, saj je to izjemna strateška točka, ki je nikoli niso
osvojili.
Mimo cerkvice Sv. Martina smo se spustili v vas Narin, ki je
dolgo veljala za »zaspano vas«. Danes je
lepo urejena turistična vas, ki je v jesenskem času »modra« od številnih
slivovih dreves.
Čakala nas je še ura poti do Muzeja. Ves čas smo pogledovali
proti koničastemu vrhu, se ustavili za malico kar na travniku, saj nas je sonce
prijetno grelo in se je domača malica
prilegla.
Na koncu poti smo le z zunanje strani zrli v ogromen
kompleks, ki skriva številne tanke, avione, zloglasno podmornico, policijski
čoln ter več razstav ,ki prikazujejo našo vojaško zgodovino.
Veseli smo zasedli mesta v avtobusu in se polni lepih vtisov
popeljali proti domu.
Zapeli smo: » da bi vedno nam tak luštno b'lo »
Hoja v družbi prijateljev planincev ,ki znajo ceniti naravo
in v njej uživati, odtehta mnoge težave sodobnega časa in le želimo lahko, da
bi nas bilo vedno vsaj toliko kot tega dne. Skupina je štela 31 udeležencev.
Magda
Žist