Zbrali smo se v lepi skupini v Šaleku pri Kavčiču, krenili svojo pot, ki smo jo načrtovali. To je bilo malo počez, nekatere poti so bile neznane, brez markacij. Po začetnem grabnu, manjšem hudourniku se podamo na Dobrač 707m.n.v. Na vrhu nas je pozdravila piramida, sestavljena iz manjšega kamenja, rečemo ji tudi možic. Po spustu na sončno jaso se podamo proti Lopatniku. Hodimo po makadamu,zmanjka nam ceste, nakar je sledil odmor. Za počitek je prav prišel vsak hlod. Smo  na severni strani Radojča, kjer se nam na začetku pot postavi po koncu. Malo zagrizemo pa se pot prevesi v lažje kljuke, ride. Ker pa je bilo toplo smo skozi občudovali teloh, zvončke in trobentice. Smo na vrhu Radojča 937 m.n.v. Klop žig s skupinsko sliko. Ker še bukve niso ozelenele, smo imeli lepe razglede po bližnjih in oddaljenih, zasneženih vrhovih.

Pohod je imel tudi poseben pomen Včasih se dogajajo tudi čudeži. Na isti dan je bilo Valentinovo in pepelnica. O  etnoloških praznikih in ob daljšem odmoru je pripovedovala Magda zgodovinarka S fotografijo pa se je ukvarjala fotografinja Milena. Slišalo se je tudi nekaj lepih zapetih pesmi, za dobro voljo.

Polni energije, rahle utrujenosti od sonca, smo se vsi zdravi in čili vrnili na izhodiščno točko.

Planinski pozdrav                         Miran