Po dvomesečnem premoru smo se POLŽKI zopet zbrali ob 7uri na AP Velenje za nov podvig. Bilo nas je 41. Nekateri so ugibali zakaj tako malo, ko pa jih je bilo na čakalni listi še dovolj čakajočih. Ko pa so izvedeli, da imamo še dve postaji do ŽALCA in jih pride še 13, so bili pomirjeni. Polno zasedeni smo se odpeljali proti SEVERNO VZHODNI SLOVENIJI, kjer se je naša pot prvič pričela z tako nizke točke nadmorske višine. V avtobusu je bilo kot v čebelnjaku. Kaj vse smo doživljali med poletjem. Po postanku ob avtocesti za kavico in prvi odtok smo se zadovoljni odpeljali soncu naproti. Ob 10uri smo prispeli na parkirišče ob Bukovniškem jezeru, kjer smo iz nahrbtnika pobirali vsak svojo potrebno malico in okrepčilo. Prišla je naša vodička nam nekaj zdeklamirala in že smo se zelo hitro odpravili po obronkih goric. Šlo je precej hitro, dokler ni SILVA povzdignila glas o postopno zmanjšanem tempa. Opazovali smo lepe vikendice z vinogradi zadaj za njimi. Nekatere so bile lepe, nekatere zapuščene in naprodaj. Prispeli smo do prvih obiralcev grozdja. To je bil slučajno vinograd župana KARDINARJA. Bili smo deležni lanske letine zelo dobrega pridelka, tekočega in trdega. Po nekaj besedah smo se podali naprej. Nasproti nam je po vsej lepi opravi z lento preko vratu prišel pozdravit sam župan. Po izmenjavi voščil in lepih želja smo nadaljevali pot do AMPELOGRAFSKEGA VRTA. Tam je bil pravi živ-žav. Potekalo je mednarodno otroško obiranje grozdja. Preko 100 mladih osmošolcev je nosilo brente in košare v mlin za prešanje grozdja. Sam predsednik vinogradniškega društva nam je predstavil pomen in značilnosti obiranja grozdja, stiskanje le tega in nadaljne postopke do tako želene vinske kapljice. Lepo je imel na mizi vse vrste grozdja za spoznavanje stare, nove, eksotične in namizne sorte vinske trte.

Po obilnem zaužitju bele opojnosti in prigrizka in ocvirkove pogače, pereci in potic smo se odpravili naprej. V lepem bukovem gozdu smo nato še malo potelovadili in se odpravili na samo jezero. Jezero leži v mirni dolini obdani z gozdom in ptičjim vreščanjem. Malo naprej smo prečkali ribiški mostiček, zapustili 8 hektarjev veliko in povprečno 2 metra globoko jezero. Stopili smo na VIDOVO pot, srečali smo se z 26 izmerjenimi in označenimi energijskimi točkami. Ob teh smo se vsi brez izjeme napolnili novih moči, se sprostili, izboljšali počutje in zdravje. V tekočem VIDOVEM izviru smo si s hladno vodo umili obraz izprali oči in se odžejali.

Ob parkirišču smo zopet bili deležni prigrizka in tekočih domačih dobrot. Poslovili smo se ob prisrčne vodičke, sicer direktorice TIC-a Dobrovnika. Na krajšem postanku v TEPENJAH smo se dogovorili o ponovnem pohodu in obiranje grozdja drugo leto. Če bo to še držalo bomo dali v plan in naslednje leto mi postali obiralci in poznavalci vinske kapljice.

Z lepimi vtisi in polnimi pričakovanja za nov pohod v jamo PEKEL smo se poslovili od našega današnjega druženja.

NASVIDENJE                                                                                                                            FRANCI KOS