Zelo zgodaj že ob 6h smo se zbrali na AP in se nasmejani odpeljali v vremensko negotovo GORENJSKO. Spotoma smo po ustaljeni praksi naložili še ŽALČANE. Pogledovali smo v nebo kaj nam bo prineslo. Po jutranji kavici smo nadaljevali avtobusno vožnjo do same PLANICE., kjer nas je pričakalo sonce in kup gradbenih strojev. Pogled je bil za marsikoga osupel, nič snega, nič skakalcev še manj občudovalcev. Po okrepčilu iz nahrbtnika smo se počasi odpravili proti naši končni točki na koncu dolge doline PLANICA. Pot se vseskozi vzpenja tako da niti ne opazimo da premagujemo višino. V dobri uri smo premagali kar za 200m višinske razlike. Steza je bika dovolj široka, da smo hodili vštric, se pogovarjali o vsem mogočem. Obdelali smo tako tekočo politiko, se seznanili z napredkom vnukov, športnih podvigov naših otrok in tudi za okolico smo si vzeli čas. Spremljal nas je prijeten gorski zrak, v višini sonce, okrog pa gozd v ozadju pa gole skale. Naenkrat se pred nami na jasi prikaže koča na koncu le te slikovite doline, odpre se pogled na visoke gole stene obsijane z soncem, to je naš cilj TAMAR. Po obilnem oddihu se odpravimo mimo slapa NADIŽE do doline skakalnic in po alsfaltni cesti vse do izvira naše najdaljše reke SAVE DOLINKE v Zelencih. Vmes smo še malo pohajkovali paloški travi, skakali čez plot in po bližnjici zajeli mrzlo vodo iz jezerca. Naenkrat ja zagrmelo, vsuli smo se v avtobus, po kratki poti nas je zajelo obilo deževja. Do TROJAN smo nekeko premleli današnje dogajanje. Tam smo se okrepčali in nadaljevali pot proti domu. Vzdušje v avtobusu se je vedno bolj in bolj dvigovalo. Domov smo prišli dobro razpoloženi in v pričakovanju novega pohoda, ki pa bo šele v septembru.

Lep pozdrav Franci