Po dveh mesecih pavze smo se “POLŽKI” zopet zbrali za nov podvig. Pomoč sodobne telefonije nam je zelo ustrezala, tudi vremenska napoved je bila ugodna, zato zamuda ni bila usodna. Ko smo v Žalcu naložili še naše stalne člane smo vedeli da nam Bohinj ne uide. Ob prijetni vožnji do prvega postanka smo poklepetali o prejšnjih dogodivščinah in dopustniških časih. Po zasluženi okrepčilni kavici smo se odpeljali naprej. Seznanili smo se o poteku poti, o prebivalcih in značilnosti novih krajev, ki jih bomo obiskali.

        Ob izstopu iz avtobusa nas je pričakalo sonce in čudovit pogled na planinske vrhove, katere mi “POLŽKI” samo še občudujemo od spodaj navzgor. Po kratkem pohodu smo že morali zaploskati prvemu uspešnemu pristanku padalca. V zraku jih je bilo še nekaj, ampak mi smo se odpravili naprej na pohod ob obali Bohinjskega bisera. Do prvega postanka za izpraznitev nahrbtnikov nas je obdajala na levi strani bistra jezerska voda, na desni visoke planine, spredaj in zadaj pa cel bataljon srednje šolske mladine. Nekaterim ja celo ustrezal naš tempo hoje.

        Po malici na travniku smo celo malo zapeli in se odpravili na ogled potočka SAVICE z mosta in se napotili po dolini UKANC na vrh do DOMA oz. do KOČE PRI SLAPU SAVICE. Od 52 pohodnikov jih je še 18 odšlo prav do samega SLAPA po 550 izklesanih stopnicah. Med martinčkanjem in kramljanjem smo počasi odšli na avtobus in se odpeljali v STARO FUŽINO v staro gostilno na BOVŠKO KISLO MLEKO. Še zadnji pogled na planine in že smo odbrzeli proti domu. Še naš stalni spremljevalec voznik MATEJ bi rad bil zelen “POLŽEK” Malo po šesti uri smo bili zopet v VELENJU prepričani da se ponovno vidimo na naslednjem pohodu v oktobru.

Vaš organizator in vodja Franci