Ob 8uri smo se vsi nestrpni odpeljali novi pohodniški avanturi nasproti. Zgodilo se je celo to, da sta 2 pohodnika do izhodiščne ture prispela z avtom. Iz GORNJEGA GRADA sta imela bližje do PIRNIČ kot do VELENJA. Ob startu nas je pričakal upravitelj rojstne hiše župnika iz DOVIJ g. JAKOB A  ALJAŽA ki je tu zagledal luč sveta. Iz njegove izbe je pogled na mogočni TRIGLAV in ni čudno da se mu je tako vtisnil v spomin in ga zaznamoval z svojim stolpom. Od tam smo začeli naš vzpon. Pot se je vila po senčni legi. Vidno je bilo pustošenje po žledu, ki še ni odpravljeno. Vedno se nam je bolj odpiralo obzorje z razgledom na naše gore in doline. Na jasi smo hoteli pridobiti novih moči iz nahrbtnika pa je bilo prevroče. Odpočili smo se v senci. Smeh in petje nas je spremljalo, ko so hodili šolarji že nazaj v dolino. Opremljeni z enobarvnimi ruticami in brez rokavčki. Malo pod vrhom je zvonček ki ti izpolni željo če ga zaženeš toda želje ne smeš povedat preden se ti ne izpolni.

Na vrhu nas je pričakal domačin, ki je to odigral dvojno. Je birt na gori in je iz TOPOLŠICE. Razkazal nam je cerkev in obrazložil njeno lepo poslikavo. Ohranjen obrambni zid, ki jih je varoval pred Turškimi vpadi. Razgrnil nam je pogled na SLOVRNIJO iz njenega osrčja. Po daljšem počitku med katerim so nekateri vadili petje drugi so telovadili, tretji obujali romantične spomine, vsi so pa nekaj zaužili iz domače kuhinje in gostilne.

Vrnili smo se z toplimi spomini od sonca ožgani in dobre volje do avtobusa. Pot je bila dobro uhojena. Od tam do TROJAN in naprej do končne postaje ni bilo daleč. Lep dan poln doživetja v pričakovanju novih poti smo se prijetno utrujeni v večernih urah porazgubili po domovih z željo in obvezo da se spet srečamo.

Pozdrav Franci in Silva