Kljub napovedanemu vročinskemu valu smo   se z veseljem odpeljali proti TROJANAM. Cesta se je vijugasto vzpenjala do PRVIN. Trava okrog lepega a zaprtega hotela je bila pokošena. Čakal nas je serpentinast vzpon po planinski poti do doma na Čemšeniški planini. Hodili smo po globoki senci, ko se nam je tik pred domom odpru čudovit svet na Zasavsko hribovje. Pred kočo pa lepo urejeno okolje s klopmi in igrali. Po počitku in razgledu pa naprej čisto na vrh. Še vedno v prijetni senci in hladu ob rahlem vetercu. Po nekaj minutni hoji smo se pričeli spuščati proti osameli KRVAVICI. Še vedno od nje vije srh o Veroniki Deseniški. Od daleč smo si jo ogledali. Še malo vzpona do doma na VRHEH. Tudi ta dom je zaprt in čaka na lepe čase, ki jih je že imel. Še skok do doma na Sv. Planini tudi Partizanski vrh po drugi sv.vojni. Pot se je vila po grebenu tako, da se je odpiral pogled tako na Zasavje, zdaj v Savinjsko dolino. Zaslužen topel obrok na koči, ki se ga je zaužil kompletni zbor pohodnikov. Še zadnji pogovori o prehojeni poti in vročem vremenu, ki smo mu pa mi ušli. Na avtobusu je zazvenela pesem, ki je bil znak za dobro razpoloženje. Ko smo se v popoldanskih urah izkrcali v Velenju smo šele čutili toplotni udar. Skratka lep dan z dosti užitka se vidimo prihodnjič na KRVAVCU.

Franci in Silva

Foto: Marjan Š.