Pogovori in članki

Jože Stanič - V oddajo Dober večer prihaja dolgoletni direktor Jože Stanič, ki je svoje znanje in sposobnost vodenja zapisal velikemu slovenskemu izvozniku, tovarni Gorenje. Staničev pečat z odločnimi potezami in zelo dobrim pregledom v svetovno umestitev Gorenja med igralci bele tehnike je ostal opazen še do danes. Z zanimivim pogledom na sedanje stanje gospodarstva dokazuje, da so izkušnje in znanja nekdanjih direktorjev dragocena vrednota, ki bi jo bilo vredno uporabiti. Jože Stanič, v tokratni oddaji Dober večer, v soboto, 16. aprila, ob 20. uri, na TV Maribor. Voditeljica : Duška Lah  Vabljeni k ogledu.
POSLUŠAJTE

 

Niso krivi Kitajci

Jože Stanič: Niso krivi Kitajci. Krivi so tisti, ki so Gorenje prodali

Kako napovedana odpuščanja v Gorenju komentira nekdanji direktor, ki je podjetje vodil v zelo kriznih časih po razpadu Jugoslavije: "Kitajcem kapo dol, da so Gorenje takrat sploh kupili. Osebno sem jezen na tiste, ki so stvari pripeljali tako daleč, da je Gorenje prodano." Napovedana odpuščanja, čeravno pretirana, so le logična posledica prodaje Gorenja, pravi.

Nekdanji predsednik uprave Gorenja Jože Stanič je velenjski gigant vodil v letih po razpadu Jugoslavije in vse do upokojitve leta 2003. Kot pravi, so tudi takrat imeli velike težave s prevelikim številom zaposlenih, a so stvari rešili na mirnejši način. Brez velikih socialnih pretresov so v treh letih število zaposlenih zmanjšali za okoli 1500. "Izguba 20-milijonskega jugoslovanskega trga je bila katastrofa. To je bil naš 'sladki' trg, tam smo prodali med 70 in 80 odstotki celotne proizvodnje. Ker je bil domači trg zaščiten, smo lahko dosegali visoke cene. To je pomagalo Gorenju, da je lahko po nizkih cenah izvažalo, da smo bili v stiku z zunanjim trgom, z belim svetom, bi lahko rekli," se spominja Stanič. Odpustili oziroma na čakanje so poslali večinoma ljudi, ki so bili tik pred upokojitvijo. Nekatere so spodbujali, da so odprli svojo obrt. Nekaj so jih prezaposlili v podjetje Gorenje commerce in jim dejali, naj se znajdejo. In so se – prodajati so začeli tako medicinske pripomočke kot premog in celo traktorje. Dogovorjenih plač niso dosegali, so pa kasneje delavcem razliko obračunali z delnicami. "Mnogo je bilo inovativnih rešitev, da smo živi prišli iz tega. To je trajalo nekje do leta 1996. Čeprav nismo nikoli prišli na super zeleno vejo, izgube vendarle nismo več imeli."

Nekdanje vodstvo se je šlo "hohštaplarijo"

Zato sam pojasnilom Hisensa, da so tako množična odpuščanja nujna zaradi koronakrize, ne verjame. "To je zelo priročen izgovor. Čeprav je Kitajcem treba dati klobuk dol, da so sploh hoteli kupiti Gorenje, tako na psu, kot je bilo. Gorenje je bilo v zelo slabi kondiciji zadnja tri, štiri leta. Žal so fantje, ki so vodili posle, delali napake," komentira. "Zato sem žalosten, morda bi bilo lepše reči jezen, da so fantje zadevo pripeljali tako globoko, da jo je bilo potrebno prodati. Ne bi bilo potrebno. Se je pa vedelo, da bo kaj takšnega sledilo, saj so zadnjih 10, 15 let živeli preveč na veliki nogi. Niso gledali na čiste ekonomike. Šli so se malo hohštaplarijo. Da," malce pomisli, preden nadaljuje, "mirno bi lahko temu tako rekli."

Napovedim množičnega odpuščanja se čudi tudi zato, ker napovedi tako visokih številk, četudi bodo nekaj ljudi odpustili na mehak način, vendarle vnašajo nepotreben nemir med ljudi. "Predvsem pa se čudim, ker je Franjo Bobinac, ki je po mojem kriv, da je bilo Gorenje treba prodati, še visoko v hierarhiji Hisensa in bi jim lahko svetoval, da bi vsaj psihološko stvari lepše izpeljali. To me res čudi. Lahko pa da si Kitajci ne dajo nič dopovedati. Tudi to je možno. So velik narod, s tradicijo in zgodovino tisočerih dinastij, ki je morda tudi sam v sebe zaverovan," razmišlja Stanič. In ravno zato jim na določenih evropskih trgih njihov način dela spodleti, ocenjuje in hkrati poudari, da zanesljivih informacij nima, le kar sliši iz "Gorenjskih krogov". "Kompletno tržišče, kjer je Gorenje bilo prisotno, so skoraj uničili. Slišati je, da so v Rusiji dali Kitajca za direktorja. To ne gre, ker tudi Rusi so velik narod, polni samega sebe. In gotovo si ne pustijo, da bi jim prodajal Kitajec. Naše, ker smo Slovani, so še nekako sprejeli. Smo pa že mi imeli velike težave denimo v Nemčiji, preden so nas sprejeli. Sedaj je tudi tam na čelu družbe Kitajec in tudi tam jim je trg menda močno padel," se nekoliko razgovori, nato pa spravljivo doda: "No, veste, jaz sem že več kot 15 let v penziji in nočem sedaj nekaj pametovati. Saj človek ob tem lahko kolne, zmerja in se žalosti, ker osebno sem seveda jezen na tiste, ki so stvari pripeljali tako daleč, da je Gorenje prodano. Vendar, ne smeš le kritizirati."

Odpuščanja ob 70. obletnici

Kako bo Gorenje šlo naprej? Bo šlo? "Odvisno, kako se bodo poslovno odločili Kitajci. Oni lahko s sinergijo iz Kitajske super eksistirajo, ker lahko veliko prodajo na Kitajsko, dosti lahko uvozijo iz Kitajske. Predvsem pa, če se bodo odločili, da bodo investirali v razvoj, bo šlo naprej. Ljudje v Gorenju so pridni, zato sem včasih užaljen, ko govorijo, da ne delajo dovolj. Očitno morajo nekaj najti. Je pa obenem res tudi, da je Gorenje še vedno socialistična firma, tudi za moje čase je bilo ljudi preveč. A nisi mogel niti 100 ljudi dati na cesto. Veste, kakšen revolt bi bil. Pa smo počasi zmanjševali, čakanje in podobno, da smo malo sčistili podjetje, pa še ne dovolj. Zato se strinjam, da je verjetno še vedno preveč ljudi."

Gorenje letos obhaja 70 let od tega, ko so v vasi Gorenje podržavili privatno kovaško delavnico in 5. aprila ustanovili Okrajno kovinsko podjetje Gorenje, ki je nato izredno hitro raslo. Sploh po času, ko so vajeti predali Ivanu Atelšku, ki je prva leta še sam varil v Gorenju in hkrati vodil posle. Iz izdelovalcev kmetijske opreme so se, ravno zato, da ljudje ne bi izgubili dela, lotili izdelave štedilnikov (šele kasneje pralnih strojev) ter se pred 60 leti preselili v Velenje – zato, da so delo dobile žene rudarjev. "Gorenje je lep primer podjetja, ki je zraslo iz nič. Lahko bi postalo firma, kot so Samsung in podobna podjetja. Tudi Hisense je mlajši, pa je Gorenje kupil na ena, dva. Zato pravim, da je sramota, da so stvari prišle tako daleč. Res je, da so časi za takšno industrijo težki, a bi se še dalo obstajati ali vsaj nekako bolje prodati. Ker mislim, da so Kitajci v Gorenje prišli le zato, da so poceni prišli v Evropo. To zna biti glavni razlog. Strošek izgube bodo že pogoltnili, samo da pridejo do evropskega trga," razmišlja Stanič.

A za vse to ne krivi Kitajcev, poudarja, temveč tiste "vajence", tiste predsednike vlad oziroma vlado, ki države niso znali voditi. "Tudi oni so krivi, da se je vse to prodalo. Tudi Pivovarno Laško. Jaz sem še bolj jezen, da se je pivovarna prodala, ker če je kje enostavno zaslužiti, je pri pivovarni. To je kriva oblast. Kot je tudi oblast kriva za Gorenje, to ni kaj. Jaz ne krivim Kitajcev, ti so lastniki, in čavbav. Nisem nastrojen proti Kitajcem, oni so Gorenje kupili, plačali in so lastniki. Krivi so tisti, ki so stvar pripeljali tako daleč."

 

Zmaga Bratkovič - Prijetno poslušanje vam želimo.
Poslušajte >


Okuženi z aktivnostjo, sodelovanjem in medsebojnimi srečanji

Klub upokojencev Gorenje šteje okrog 850 članov –Na številnih področjih beležijo uspehe, a poudarjajo, da je bistvena medsebojna povezanost – K njej spodbujajo tudi mlajše

Mojca Štruc

V množici spominov na dobre stare čase se je mogoče hitro izgubiti. Razmišljamo, kako smo se imeli včasih lepo, danes pa ni nič več tako.  So pa tudi takšni, ki malo manj stokajo in malo bolj aktivno živijo tisto, kar so živeli nekoč. »Včasih smo se srečevali v proizvodnih halah, tkali prijateljske vezi in se povezovali tudi izven dela. Ta povezanost je ostala v naši krvi in jo živimo še danes,« pravi tajnik Kluba upokojencev Gorenje, Dušan Jeriha. Ko so pred 15 leti ustanavljali klub, je bil še delavno aktiven in zato malo manj poleg, iz fotografij pa vidi, da se je že takrat zbrala lepa druščina upokojencev družbe Gorenje. Danes jih je okrog 850. »Če Gorenje ne bi toliko vlagalo v kulturo, šport in druge dejavnosti, teh ljudi danes ne bi bilo v klubu. Tako pa smo vsi okuženi z aktivnostjo, sodelovanjem in medsebojnimi srečanji,« pravi Jeriha. Enkrat letno se na rednem letnem zboru članov srečajo večinsko, sicer pa se redno srečujejo po manjših interesnih skupinah. V športu zaenkrat delujejo v 13 disciplinah, med najbolje obiskanimi so namizni tenis, balinanje, pikado, kegljanje s kroglo na vrvici, stezno kegljanje, plavanje, badminton, streljanje in kolesarjenje.»Naše ekipe se zelo rade udeležijo Gorenjade. Je priložnost za povezovanje z mlajšimi generacijami in tudi med seboj. Na presenečenje mnogih, pa smo tam že trikrat zmagali,« pove Dušan Jeriha. Dodaja, da se ob tem nekateri kar na glas sprašujejo, kaj počnejo mladi, da jih premagujejo starejši. »Zmaga ni naš cilj, mi se želimo predvsem družiti in pri tem uživati. Bili pa bi zelo veseli, če bi tudi mlajše generacije ob naših zmagah začutile to željo – da bi stopili skupaj in se večkrat dobili,« pripoveduje Jeriha. Redno se v Klubu upokojencev Gorenje dobivajo tudi pohodniki. Med 13 letno načrtovanimi turami je nekaj pohodniških, nekaj lahkih tur in nekaj zahtevnih. Ob pohodnikih so v planinski sekciji kluba aktivni tudi t.i. polžki. Gre za skupino, ki se mesečno poda na manj zahtevne poti.
Potem pa so tu še ribiči. Zanje v klubu pripravljajo medsebojne dvoboje in tudi priložnosti za sodelovanje na drugih tekmah. »Ob koncu letošnjega leta so se naši ribiči uvrstili na regijsko prvenstvo ribiških ekip upokojencev, kjer so bili drugi, skupno pa so na državnem nivoju postali zmagovalci in torej državni prvaki upokojencev v tej kategoriji,« je ponosen Dušan Jeriha.
Pravi, da imajo v klubu vsako leto kakšnega uspešnega športnika ali ekipo. »Ampak to ni naš namen. Če se dobro dela, pride rezultat sam od sebe,« poudarja tajnik kluba. Za športnike vsako leto pripravijo dogodek, na katerem najuspešnejše počastijo s priznanji. »Predvsem pa kakšno rečemo in se poveselimo. Iz izkušenj lahko povem, da pride rezultat tam, kjer se dobro dela, sam od sebe,« pravi Jeriha. Med člani kluba prevladujejo ženske. Le pri ribičih je drugače. »Hm. Ne vem, zakaj. Očitno se ženske bolj zavedajo, da je treba biti aktiven. Sklepam, da moški ostajajo doma. Ampak najbrž niso gospodinje,« nekoliko v šali razmišlja Dušan Jeriha. Pravi, da so številni, ki so aktivni, aktivni na več področjih. »Tisti, ki so bili nekoč izjemno delavni, so takšni tudi danes. In tako so vključeni v več disciplin, s čimer ni prav nič narobe. Si pa želimo, da bi imeli med člani čim več ljudi, ki se udeležujejo pripravljenih aktivnosti,« pravi Jeriha. Sam je kot tajnik izjemno delaven. Dvakrat tedensko je s sodelavko v pisarni na Prešernovi ulici, kjer ima klub uradne ure. »Pri nas je zelo veselo. Ljudje prihajajo, se vpisujejo, pogovarjamo se in marsikaj tudi naredimo. Naš prostor je polno zaseden in brez dvoma drži, da penzionisti nimamo časa,« pravi Jeriha. Poleg zgoraj že naštetega v klubu organizirajo tudi nekaj kulturnih vsebin, izletov in tedenska letovanja na morju. Člane kluba, ki praznujejo okrogle jubileje, razveseljujejo po domovih, v času praznikov pa obiščejo tudi člane, ki so varovanci doma na varstvo odraslih. Dela tako res ne zmanjka. »Vesel sem, da imamo tako pridne sodelavce. Brez njih, ne bi bili tako uspešni!« poudarja tajnik kluba.  Kratkoročno ga za prihodnost ne skrbi, ko pa razmišlja še nekoliko vnaprej, optimizem pojenja. »Skrbi me, da so danes delavci preveč zaprti in zazrti vase. Povezovanje izginja, druženja skoraj ni več,« pravi in spodbuja aktivne generacije k povezanemu življenju kot je bilo nekoč.

Fotografija: KUGorenjeSportniki
Podpis k fotografiji:
Najuspešnejše športnike vsako leto počastijo s priznanji. (Foto: Marija Skrt)

Fotografija: Dušan Jeriha
Podpis k fotografiji:
Dušan Jeriha upa, da bodo tudi mlajše generacije povezane kot so trenutni člani Kluba upokojencev Gorenje.

Športniki upokojenci KU GORENJE tudi v 2019 odlični

Vzpodbuden podatek je, da se veliko upokojencev občasno ali redno ukvarja s rekreacijo. Tudi v Klubu upokojencev se udejstvujejo vribolov, streljanje, šah, namizni tenis, balinanje, pikado, odbojko, smučanje, tenis, kegljanje-stezno, petanki, kolesarjenju in kegljanje na vrvici.Veliko članov pa se rekreira, udeležuje planinskih pohodov in drugih aktivnosti. Tajnik društva, Dušan Jeriha je poudaril, da v bodoče ne bo nič drugače. Četudi bo Bilten imel drugačno barvo, druge prostore, je naša želja, da bi se od preko osemsto članov kluba upokojencev, aktivnosti udeleževalo čim več različnih ljudi. Na naše veliko veselje imamo uspehe tudi na republiškem, pokrajinskem področju in vesel sem, da smo složni in da se radi družimo. Velike zasluge za dobro organizacijo športnih tekmovanj ima Franc Tamše, ki vse to organizira. S športnimi zaključki je KU Gorenje začel pred enajstimi leti. Športni referent kluba upokojencev Gorenje Franc Tamše, je s kolegi leta 2008 organiziral prvo srečanje športnikov. V teh letih se je športna sekcija širila.Sedaj imamo 13 sekcij z povprečno bero 14 pokalov na sezono. Prireditev so popestrili Podkrajski fantje katerih član je tudi predsednik šaleške pokrajinske zveze DU Franc Vedenik, ki je pozdravil vse športnike in dejal, da želi, da bi upokojenci sodelovali še bolj in da bi že odlično organiziranim aktivnostim dodali nove vsebine.