Po vročem poletju nas je pričakal dan, ki je bil več kot primeren za hojo v gore. Dnevi se krajšajo, sonca je manj, naši izletniški cilji pa so tudi nekoliko nižji. Tokrat smo jo mahnili na Sv. Trojico na Notranjskem, ki nudi ljubiteljem narave čudovite razglede na velik del Slovenije. Ves čas smo se ozirali proti Nanosu, ki smo ga pred leti osvojili v dežju, a nam je kljub temu ostal v lepem spominu. No, pa pojdimo na pot. Malo iz Postojne se pričenja triurna pot na naš vrh. Bili smo opozorjeni, da so v okolici Počka, kjer je vojaško vadišče, vaje in nam celo niso priporočali te poti. Mi smo šli in v miru ter brez težav prispeli na Sv. Trojico. Ker je vrh neporasel in je na njem le cerkev iz leta 2000, smo imeli možnost razgledov tudi na Pivška jezera, ki smo jih v tem času le slutili, ker zdaj ni vode in kmetje celo kosijo travo. Povsem drugače je pozno jeseni ali zgodaj spomladi, ko je vseh sedemnajst jezer polnih vode. Ti kraji si tudi lastijo Martina Krpana, ponosnega, krepkega Slovenca, ki bi naj bil doma prav v vasici pod vrhom Sv. Trojice in je o njem napisal povest Fran Levstik. Spust do Slovenske vasi pri Pivki je tekel po dokaj kraškem terenu in nas preko pašnikov pripeljal prav do drugega največjega jezera – Petelinjega jezera. Čudovite barve na jezeru so prava paša za fotografe, saj se prelivajo kot voda, ko pride iz tal v svojem času. V Slovenski vasi smo v EKOMUZEJU dobili še več informacij o posebnostih tega Krajinskega parka s presihajočimi jezeri in tako dodobra spoznali za nas bolj odmaknjen in presenetljivo lep del Slovenije. Na poti nas je bilo 54, kar pomeni, da je bil avtobus poln do zadnjega sedeža.

Skupina je bila prijetna in lepo mi je bilo popeljati v ta svet toliko vedoželjnih planincev, ki znajo ceniti naravne lepote in se zavedajo, kaj pomeni gibanje za naše zdravje.

Magda