Mogotec, ki bi naj bil poimenovan po streljanju z možnarji ne po strelah, nam je le dovolil pristop iz Logarske doline, kljub ne najbolj obetavni vremenski napovedi. Letos imamo res pestro vreme: sneg, dež, tudi nekaj sonca in megle, a vse gre, če so naši planinci pripravljeni in vzamejo to za nekaj običajnega.
Po treh urah lepo speljane poti in vmesnega postanka na Klemenči jami, smo na poti morali prečiti obsežen snežni plaz. Marjan in Miran sta pripravila vrvno ograjo, da je bil korak varen za vse. Cvetje ob poti je spominjalo na pravkar minulo zimo. Počasi smo se dvignili nad meglo in videli vsaj nekaj okoliških vršacev. Res, so občudovanja vredni in kdo si ne bi želel še na katerega od njih?
Razporedili smo se po grebenu, malicali, poklepetali in se napotili čez Knezovo planino proti Robanovemu Kotu.
Pri Knezovi domačiji, kjer se vidi, da živi tod mladi rod, ki nadaljuje tradicijo, smo na lepo obnovljenem hlevu prebrali zapis v stari slovenščini, ki priča o postavitvi leta 1862 . V ogradi so se ponosno razkazovale tri lame, v hlevu pa so se skrivali majhni tujerodni prašički. Gospodarja, ki se je »priženil« sem iz Matkovega Kota, smo obvestili, da pod vrhom Strelovca leži velika ovca, ki bi morala kotiti, pa je verjetno nekaj narobe. Po fotografiji je vedel, za katero gre in se malce zaskrbljen odločil, da bo treba k njej.
Ob tej kmetiji smo omenili tudi tri, po katerih se imenujejo čudovite ledeniške doline: Robanove, Logarjeve in Matkove. Kmetje, po katerih so doline dobile ime, imajo v posesti tudi do 700 hektarjev zemlje, a kaj, ko si z več kot polovico ne morejo nič pomagati. Gre za vršace in težko prehodne dele. Vseeno ti rodovi vztrajajo in cenijo svoj dom, povezujejo se in si pomagajo. Počasi smo se spuščali proti Govcu v Robanovem Kotu. Stara pot, ki je nekoč vodila v dolino, je opuščena, zato smo jo mahnili kar po cesti. Pri turistični kmetiji Govc nismo mogli mimo, saj nam je že zmanjkalo pijače in je bila tam dobrodošla. Dolina je bila obsijana s soncem, morda tudi za vzpodbudo, da je včasih treba na pot kljub slabši napovedi. Ko vidiš zadovoljne obraze, ti ni žal skrbi in priprav, ki vežejo vodnike, da vse teče, kot mora.
Pa še kdaj!
Magda Žist