Ob lepem vremenu je izpred ribiške koče Velenje, krenila enajsterica pohodnikov. Čez Škale pod Lubelo do kamnoloma v Sopoti. Tu je bil nekdaj kamnolom in so vrtali z lesenimi svedri. Prečimo Sopoto in se vzpenjamo po Volkovi dragi. Hodili smo po jutranji rosi. To roso lahko po Kneippovi metodi izkoristimo za bosanje, pomeni hoditi bos po rosi ali snegu. Potrebno je poskrbeti za odpornost telesa. Prispemo do razpotja Žlajfer. Nadimek so dobili potem,kjer je bil klanec,vozili so navadni vozovi. Potrbno je bilo žlajfati, zavirati, nekdo je na roke gonil žlajf. Spustimo se v Velunjo in pod kozolcem si privoščimo daljši odmor. Vsak si je postregel hrano iz svojega nahrbtnika. Spet krenemo navkreber,kjer smo prispeli na Pristavo do kmečkega turizma Apat. Po izbiri je bila kavica in nekaj za žejo. Od tu smo hodili do Gaberk po zaraščeni in zapuščeni stezi. Po tem brezpotju nas je vodil Apatov pes, po imenu Pak. Izkoristimo še zadnjo ravnino skozi naselje Gaberke. Spet se zaženemo v zadnji hrib čez Leženj, žalosten pogled na rudniške izkopanine, mimo Krumpovega križa, nazaj do ribiške koče Velenje.

Počutje je bilo prešerno in mislim da bomo še naprej sodelovali in hodili zdravju naproti. Vedno nas vabijo nove poti.

Planinski pozdrav Miran